Novo leto C – pletilski vzorec

Novoletna praznovanja so razmeroma mlad kulturni pojav, zlasti še v povezavi z bolj ali manj hrupnimi silvestrovanji. Razvila so se ob prehodu 19. v 20. stoletje, množično podobo pa dobila  predvsem s koncem 1. svetovne vojne. Novoletna praznovanja vseskozi spremljajo različni simboli, ki poleg želja napovedujejo obdobje novega leta. Tako je tudi s tokratno znamko, ki s pletilskim vzorcem in novo zanko v njem prikazuje prav to.

Veliko daljšo razvojno simboliko ima okrašena smreka, za katero je po koncu druge svetovne vojne oblast uvedla naziv novoletna jelka. To ni bil samo simbol, ampak poimenovanje novoletnega praznovanja, ki naj bi nadomestilo bogate tradicije miklavževanja in božiča, predvsem tudi na javni ravni. Zato je oblast v želji po splošnem sprejetju praznika novoletne jelke ter postopnem opuščanju miklavževanja kot javne prireditve poskušala  novoletno jelko prikazovati kot družinsko praznovanje. Zavzemanje za prenos praznovanja novoletne jelke v družinska okolja ni imel le ideoloških motivov, ampak povsem praktične, finančne. Javna obdarovanja otrok so zahtevala vedno več finančnih sredstev, zato je oblast poskušala del tega bremena prenesti na družinske proračune. Praznik se je torej imenoval Novoletna jelka in so ga tudi navajali z veliko začetnico. Lik Dedka Mraza se je pojavil šele leta 1952. Po osvoboditvi so sicer kot javne prireditve še vedno organizirali miklavževanja, in sicer že leta 1945, najprej v Ljubljani, s pravljično gozdno scenerijo v športni dvorani na Taboru, z nagačenimi živalmi, akrobati, glasbeniki, tudi s partizani in njihovim orožjem ter pripovedmi partizanskih borcev. Vendar je Novoletna jelka postopoma pridobivala na  pomenu in je miklavževanje postopoma izpodrinila iz javnega življenja. Mladino in odrasle so začeli vabiti na praznovanje Novoletne jelke. Postavljanje okrašenih jelk v naseljih, javnih in zasebnih prostorih je postajalo vedno bolj popularno, čeprav so bile jelke pogosto predvsem le smreke!