Rastlinstvo - samonikle medovite rastline: pravi kostanj

Rastlinstvo – samonikle medovite rastline

Pravi kostanj (Castanea sativa)

Je naše samoniklo drevo, ki uspeva skoraj po vsej Sloveniji, predvsem pa v vinorodnih (toplejših) območjih, vse do kakih 800 m nadmorske višine. Najraje ima zakisana tla in sončne lege. Prevladuje mnenje, da so ga k nam zanesli šele Rimljani, ki jim je pomenil pomemben vir škroba, zato so ga  sadili v svojih provincah. Vendar pa pelodni diagrami dokazujejo, da je bil na našem ozemlju v manjši meri morda prisoten že prej. V zgodnjem srednjem veku se je njegova raba povečala, saj so bili pozimi njegovi plodovi, kostanji, zakopani v pesek, pomemben vir škroba v času, ko še ni bilo npr. krompirja.

Še danes so pečeni kostanji, ko ob prvem mrazu po njih zadiši po ulicah in domovih, simbol jesenskega časa. Seveda pa so uporabni tudi cvetovi. Za razliko od drugih vrst skledičnic, kamor spada pravi kostanj, so njegovi moški cvetovi žužkocvetni, v dolgih, dišečih socvetjih so paša za oči in prava paša za čebele. V večjem delu Slovenije cveti običajno konec maja ali v prvi polovici junija. Kostanjev med ima tudi zdravilne učinke, predvsem za dihala. Kadar pravi kostanj cveti, je tudi dobro viden v gozdovih in takrat lahko ugotovimo, da so nekatere slovenske pokrajine zelo bogate z njim. Žlahtne oblike divjega kostanja z debelejšimi plodovi imenujemo »maroni« in jih sedaj pri nas že kar pogosto sadijo v plantažah; plodovi dosegajo nenavadno visoko ceno. Pravi kostanj je pri nas temeljito zdesetkal parazit, vrsta glive, ki povzroča t. i. kostanjev rak, ki se je pojavil v Sloveniji po letu 1950. Ne smemo pa pravega kostanja zamešati z divjim kostanjem, čigar plodove (v resnici so v tem primeru semena) tudi poznamo pod imenom »kostanj«, vendar sploh nista v sorodu in kostanji divjega kostanja  niso užitni. Od tod ime »divji«. Sicer pa divji kostanj tudi ni samonikla vrsta drevesa pri nas, ampak jo sadijo v parkih in drevoredih.

Prof. dr. Mitja Kaligarič