Živalstvo – jež
Beloprsi jež (Erinaceus concolor)
Beloprsi jež je majhen sesalec iz reda žužkojedov, prepoznaven po čokatem telesu, kratkih nogah in značilnih bodicah, ki pokrivajo hrbet in boke. Odrasli osebki tehtajo med 600 in 1200 grami, pri čemer so samci praviloma nekoliko večji. Trebušna stran telesa je poraščena z mehko, svetlejšo dlako, ki na prsih pogosto tvori značilno belo liso, po kateri je vrsta dobila ime. Bodice so temno rjave do črne barve s svetlejšimi konicami in služijo kot učinkovita obramba pred plenilci.
Beloprsi jež je izrazit vsejed, čeprav večino njegove prehrane sestavljajo nevretenčarji, zlasti žuželke, deževniki, polži in njihove ličinke. Občasno se prehranjuje tudi z manjšimi vretenčarji, jajci, sadjem in drugimi rastlinskimi deli. Aktivnost ježa je vezana predvsem na nočni čas, ko zapusti svoje skrivališče in se odpravi na iskanje hrane. Čez dan počiva v gnezdu, ki ga zgradi iz suhega listja, trave ali drugih rastlinskih materialov, pogosto v zavetju grmovja, živih mej ali kupov vej. Pozimi zapade v hibernacijo, ki lahko traja več mesecev, odvisno od vremenskih razmer in dostopnosti hrane.
Ježi niso izrazito teritorialne živali, vendar posamezni osebki uporabljajo določena območja, ki se lahko delno prekrivajo z območji drugih osebkov. Velikost življenjskega prostora je odvisna od kakovosti habitata in razpoložljivosti hrane. Razmnoževanje poteka enkrat letno. Parjenje se začne pozno spomladi ali zgodaj poleti, samica pa po približno pettedenski brejosti skoti od tri do šest mladičev. Mladiči se skotijo slepi in brez razvitih bodic, ki se pojavijo kmalu po rojstvu, ter ostanejo z materjo več tednov, dokler se ne osamosvojijo. Zimsko obdobje preživi v stanju hibernacije. Med spanjem se mu telesna temperatura spusti na 4 °C (normalna temperatura je 34 °C), srce udari 20-krat na minuto (pri budni živali 190-krat), vdihne pa 10-krat v minuti. Povprečna življenjska doba ježev v naravi je od tri do pet let, čeprav lahko posamezni osebki živijo tudi dlje.
Ob nevarnosti se zvije v kroglo in naježi bodice. Naravni sovražniki beloprsega ježa so predvsem zveri, kot so lisice in jazbeci, pa tudi nekatere ujede in sove. V okolju, v katerem prevladuje človek, predstavljajo zanj pomembno grožnjo promet, uporaba pesticidov in izguba habitatov zaradi intenzivnega kmetijstva in urbanizacije.
Beloprsi jež je razširjen v vzhodnem in srednjem delu Evrope. V Sloveniji je pogost in splošno razširjen, zlasti v nižinah in gričevnatem svetu. Najraje naseljuje mozaične krajine, kjer se prepletajo travniki, vrtovi, gozdni robovi in naselja. Pogosto ga najdemo tudi v bližini človeka, kjer izkorišča raznolike vire hrane in zavetja.
Kot pomemben člen v ekosistemu ima beloprsi jež pomembno vlogo pri uravnavanju populacij žuželk in drugih nevretenčarjev. S tem prispeva k ohranjanju naravnega ravnovesja in lahko pozitivno vpliva tudi na zmanjševanje nekaterih škodljivcev v kmetijstvu in vrtovih.
Doc. dr. Hubert Potočnik, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta
