Hinko Smrekar in njegova dela - 1,05

Hinko Smrekar in njegova dela

140. obletnica rojstva Hinka Smrekarja

Vsestranski umetnik Hinko Smrekar (Ljubljana, 1883‒1942) ‒ risar, slikar in kipar ‒ je imel, čeprav kot odličen učenec, že v gimnaziji težave, ker je risal karikature učiteljev. Bil je samouk, ki je tehniko risanja izpopolnil do brezhibnosti. Zaradi preživetja je poprijel za vsakršno delo – ilustriranje knjig, risanje častnih diplom, reklamnih oglasov, ekslibrisov, družbenopolitičnih satir, narodopisnih in pravljičnih motivov. Širši javnosti je najbolj znan po tarok kartah, ki so bile leta 1916 zaradi neprikrite panslovanske ideje prepovedane, in po karikaturah, ki so dosegle vrhunec ravno z njim.Ustvaril je izjemno obsežen opus, ker je vse, kar je videl in občutil, kar ga je ganilo in pretreslo, dobilo obliko v risbah. Njegove karikature velikokrat iz nas izvabljajo smeh, čeprav je njihovo sporočilo izjemno resno, predvsem v kasnejših delih, ko je z vizijo apokaliptičnega vidca opozarjal na trajne napake človeškega značaja in na prihajajoči nacizem. Bil je samostojno in demokratično misleč ter družbeno angažiran človek, zato je bil večkrat ovaden in tudi zaprt, leta 1942 pa so ga italijanski okupatorji ustrelili.

Kot izrazito duhovit in pronicljiv opazovalec je znal z nekaj potezami začrtati značilnosti posameznih tipov ljudi. Prizanašal ni nikomur, še najmanj pa sebi. Ustvaril je galerijo portretov in karikatur sodobnikov in s tem ohranil njihove pristne podobe za bodoče rodove.

Med Smrekarjeve risarske mojstrovine nedvomno sodi Maškarada slovenskih likovnih umetnikov iz leta 1913. Posamezni detajli iz te skupinske karikature so upodobljeni na znamkah, in sicer:  Matija Jama kot Buda, Ivan Grohar s krili kot nadzemeljski duh in elegantno oblečen Matej Sternen, vsi trije so predstavniki slovenskega impresionizma; Rihard Jakopič kot veliki gromovnik in najboljši izmed najboljših sedi na prestolu, svojem paviljonu. Na kolenih mu sedita na levi kipar Lojze Dolinar kot Ganimed, nebeški točaj s steklenico in kozarcem v rokah, na desni pa slikar Peter Žmitek, kralj umetnikov, ki ga vleče za brado kot nejevoljen otrok; kipar Svitoslav Peruzzi kot profesor in Ferdo Vesel kot revolucionar ‒ upornik; Saša Šantel je kot dober družinski človek upodobljen z otrokom štuporamo, pod njim pa Ivan Vavpotič kot Parižanka; sebe je Smrekar prikazal kot meniha ‒ pridigarja minljivosti vsega posvetnega. Na ovojnici so upodobljeni od leve proti desni slikarji Pavel Gustinčič, ki klati zvezde, Fran Klemenčič kot železni vitez, Maksim Gaspari kot Don Juan, prof. Ivan Franke kot Triton in kipar Ivan Zajec kot agilen pek.

Na žigu je Avtoportret iz leta 1942, kjer se je upodobil z dvema obličjema svojega karakterja. V duhu se je naslonil na rimskega boga Janusa, ki nas že od antičnih časov opozarja, da se moramo pred vsakim svojim dejanjem zazreti v preteklost, da bi znali predvideti posledice svojih dejanj v prihodnosti.

Dr. Alenka Simončič, Narodna galerija