Živalstvo – lisica
Navadna lisica (Vulpes vulpes)
Navadna lisica je srednje velik predstavnik družine psov, prepoznavna po svojem vitkem telesu, kratkih nogah in značilnem, košatem repu, ki praviloma skoraj tako dolg kot telo samo. Odrasle lisice tehtajo med 5 in 10 kilogrami pri čemer so samci nekoliko večji in težji. Njen kožuh je običajno rdečkasto-rjav z umazano belim trebuhom, črno obarvanimi nogami in hrbtno stranjo uhljev ter belo konico repa. V zimski dlaki so po hrbtu izrazitejši svetli, sivkasti ali pa temnejši, skoraj črni toni.
Lisica je vsejed in izjemno prilagodljiva žival. Njena prehrana vključuje večinoma male sesalce -glodavce, je pa še zajce, ptiče, mrhovino, ribe, žabe, rake, polže, žuželke in njihove ličinke ter sadje in organske odpadke, ki jih pušča človek v okolju, kar ji omogoča preživetje v zelo različnih okoljih, vključno z mestnimi okolji. Aktivna je predvsem ponoči in v mraku, ko se odpravi na lov. Počiva v brlogu - lisičini, ki si ga sama izkoplje, ali pa zasede opuščeno jazbino. Je dokaj dobra plavalka, po položnejših deblih lahko tudi pleza. Lisice so teritorialne živali, ki svoj teritorij označujejo z vonjavami. Njeno življenjsko območje meri 2,5–15 km2. Razmnožujejo se enkrat letno. Parjenje poteka pozimi, mladiči pa se skotijo zgodaj spomladi. Samica običajno skoti od 4 do 7 mladičev, ki ostanejo z njo več mesecev.Življenjska doba lisic je do dvanajst let. Lisičini naravni sovražniki so volk, ris in planinski orel, mladičem sta nevarna še kragulj in velika uharica. Lisica je glavna prenašalka stekline, a je bila ta z intenzivnimi ukrepi oralnega cepljenja v Sloveniji in sosednjih državah pred desetletjem izkoreninjena.
Navadna lisica je ena najširše razširjenih zveri na svetu in je prisotna na vseh celinah razen na Antarktiki. V Sloveniji je splošno razširjena od morske obale do Prekmurja. V gorah živi do gozdne meje, občasno pa gre še višje, do 2500 m visoko. Najraje naseljuje gozdnate in mozaične krajine, kjer se prepletajo gozdovi, travniki in kmetijske površine. Pogosto jo najdemo tudi na obrobjih naselij in celo v mestih, kjer izkorišča lahko dostopne vire hrane. Njena sposobnost prilagajanja različnim habitatom je ključna za njen uspeh in številčnost.
Lisica ima pomembno vlogo v ekosistemu kot naravni regulator populacij malih sesalcev, zlasti glodavcev, s čimer prispeva k ravnovesju v naravi in zmanjšuje škodo v kmetijstvu. Poleg tega je pomemben člen v prehranjevalni verigi, saj služi tudi kot plen večjim plenilcem in mrhovinarjem.
doc. dr. Hubert Potočnik, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta
